Ikona Sveti Savas Posvečeni

Sveti Savas je izhajal iz vasi Mutalasky v Kapadokiji in je bil sin pobožnih staršev Janeza in Sofije.

Že zelo zgodaj je spoznal božji nasvet in se odločil, da se bo posvetil meniškemu življenju. Imel je toliko vere, da je nekoč vstopil v ognjeno peč, iz katere je z Božjo pomočjo izšel nepoškodovan.

Ko je bil star osemnajst let, je zapustil samostan Flavijcev in odšel v Jeruzalem. Od tam se je odpravil v vzhodno puščavo, kjer se je srečal z Evtimom Velikim. Evtimij ga je poslal v komuno, ki jo je vodil sveti Teoktist.

Sveti Sava je med bivanjem v občini sijal zaradi svojega značaja in vrlin. Kljub mladosti je bil tako resen in moralen, da ga je veliki Evtimij nagovoril kot pedagoga.

Ko je bil starejši, je sveti Sava vedno bolj hranil svojega duha, zato je bil počaščen z darom dela čudežev. Ta dar je uporabljal v službi ubogim in bolnim ter tako opravil najpomembnejša dela.

Zaradi svetosti njegovega življenja in velikega slovesa ga je jeruzalemski patriarh dvakrat poslal kot veleposlanika v Konstantinopel, h kralju Anastaziju in nato k Justinijanu.

Pri štiriindevetdesetih letih, leta 534 po Kr., se je v miru povzpel k Gospodu.

Leta 584 n. št. je bila relikvija svetega Save nepoškodovana, ko so njegov grob odprli za pokop opata Kassiana. Sprva je bila shranjena v njegovem samostanu, nato pa v času arabskih vpadov prenesena v Konstantinopel.

O času njegovega prihoda v Benetke obstajata dve tradiciji. Po prvem je bila relikvija odnesena v Konstantinopel, kjer jo je leta 1026 ukradel beneški plemič Peter Centranico (poznejši dož, 1026-1031) v času vladavine doža Tribunija Menija (982-1026), jo prinesel v Benetke in shranil v cerkvi svetega Antona.

Po drugem izročilu relikvija ni bila nikoli prenesena v Konstantinopel, ampak je bila shranjena v cerkvi svetega Janeza iz Akre, od koder so jo Genovežani prenesli v svoje rivalsko mesto Benetke.Leta 1257 jim je uspelo relikvijo prenesti v Benetke.

Prisotnost relikvije svetega Sabasa v Benetkah potrjuje izpoved sabbitskega meniha Sofronija ruskemu škofu svetemu Makariu leta 1547.

Leta 1965 je Rimskokatoliška cerkev po ukrepih patriarha Benedikta relikvijo vrnila jeruzalemskemu patriarhatu in od takrat jo hrani v svojem samostanu.