“Bi Kristus prejel toliko sijaja v cerkvah?” Sveti Nikolaj Velimirovič

Zelo primeren odgovor sv. Nikolaja Velimiroviča na vprašanje, zakaj je bogastvo in sijaj v svetih templjih, ki so okrašeni z dovršenimi cerkvenimi predmeti.

“Ali bi Kristus toleriral toliko sijaja v Cerkvi?” Vsekakor. Toleriral je takrat, prenašal bi zdaj. Takrat je bil v Jeruzalemu Salomonov tempelj, eno redkih čudes arhitekture in razkošja na svetu. Ta tempelj je imel v sebi več zlata in dragih kamnov kot vsi današnji krščanski templji na Balkanu. »In vsa hiša je bila polna zlata, dokler ni bila polna vsa hiša« (1 Kr 6,22). Kristus je večkrat vstopil v ta tempelj, vendar nikoli ni izrazil tvojega mnenja, da je treba vse to spremeniti v kruh in jesti. Predvideval je propad tega templja in tempelj je bil uničen, vendar ne zaradi zlata v templju, ampak zato, ker je blata v človeških dušah. Veseli me, da se usmiljujete ubogim, še bolj pa bi bil vesel, če bi se usmilili svojemu bogastvu in ne drugim, vendar vas ne bi rad videl na isti strani kot Juda. Spomnili se boste, kako se je Juda nekoč želel pokazati usmiljenejši od Kristusa … Preberite njegovo dvanajsto poglavje po Janezovem evangeliju. Žena je vzela steklenico dragocene nardne mire in mazilila Jezusove noge. Juda, ki je pozneje izdal svojega učitelja zaradi denarja, se je razjezil in zavpil: “Zakaj so to miro vzeli za tristo denarijev in jo dali ubogim?” (Janez 12:5). Na to je ljubeči Gospod, ki je bil na poti, da bi dal svoje življenje za uboge, odgovoril: »Uboge imate vedno pri sebi, mene pa imate vedno« (Jn 12,8). Kaj naj vam torej rečem: če vsi smo imeli Kristusa vedno s seboj, med nami ne bi bilo ubogih. Tisti, ki imajo s seboj Kristusa, so ponudili Cerkvi vse, kar imenujete »sijaj«. Sami dajejo maksimum revnim. Ljubezen do živega Kristusa jih potiska k obema žrtvam: k žrtvovanju za svojo Cerkev in k žrtvovanju njihovim ubogim bratom in sestram. Medtem ko tisti, ki nimajo Kristusa s seboj, nimajo s seboj tudi ubogih. Od Cerkve bi radi vzeli in dali ubogim, da ne dajo svojega in da jih ubogi ne motijo. To je najgloblja skušnjava, zaradi katere se pod krinko dobrohotnosti nesramno sprehaja med nami.

Od sv. Nikolaja Velimiroviča Ohrid