Cerkvena umetnost kot izraz bogoslužja

»Cerkvena umetnost« je umetnost, s katero izdelujemo predmete, ki jih uporabljamo za čaščenje Boga in so bodisi znotraj bodisi zunaj templja. Sam ikonostas, ustvarjen iz izrezljanega lesa ali marmorja, je sam po sebi umetniško delo. Tu so tudi duhovniška oblačila in pokrovi svete mize, ki so zlato vezeni. Na splošno je vse znotraj cerkve lahko delo »cerkvene umetnosti«.

Oblike cerkvene umetnosti so gradnja templjev, ikonografija in himnologija. Predmeti cerkvene umetnosti so vsi cerkveni predmeti, duhovniški predmeti, rezbarije, poslikave.

Človek vedno išče Boga, ki je vir njegovega obstoja. In poskuša najti načine, kako izraziti prav to žejo, da bi našel Boga, ki ga je ustvaril, in ga častil.

Te ljubezni do Boga ne ohranja zgolj za osebno dejstvo. Izraža pa ga predvsem v »skupnem bogoslužju«. Se pravi v »zbiranju« številnih vernikov na enem mestu, da bi častili Boga. Tako imamo prvo “cerkev”. Izraz Cerkev je veliko starejši in pomeni zbiranje ljudstva.

Tako so se verniki zbirali sprva po hišah, v tako imenovanih “Euktirionovih hišah”, kjer so molili in peli prve hvalnice “složno”, torej v dveh plesih. Brali so predvsem iz »Davidovega psalma« in pravzaprav so vsi stali, kar kaže na njihovo veliko ljubezen in čast do Boga.

Kasneje se zatečejo v »katakombe«, da bi se čim bolj izognili očem preganjalcev. Tu se začne prva “cerkvena umetnost”. To pomeni, da v kamne rišejo oblike, kot je “ladja”, kar pomeni cerkev, kot skrinjo odrešenja, ki je.

Tudi “riba”, ki jo imenujejo tudi “Ribi”. Njegove začetnice tvorijo besedno zvezo: “Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik”.

Prav tako »sidro«, ki označuje varnost odrešenja. To pomeni, da se kot ladja, ko se zasidra v pristanišču, ne boji več potopiti.

In razne druge oblike, kot je “Sveti križ”, vklesan na številne stene, saj je križ ponos in moč kristjanov.

Tudi »trta«, ki pomeni združitev vernikov s Kristusom in med seboj. Kot je rekel: »Jaz sem trta in vi ste trte. In kdor ostane z menoj, bo obrodil veliko sadu.”

In še veliko več, ki se nanašajo na Kristusa, ki je središče čaščenja. Nato začnejo objavljati prve »Podobe«, ki prikazujejo predvsem obraze Kristusa in njegove Device Marije, da bi čim bolj pristno in zvesto izrazili sveto vez in srčno željo s tistim, ki jim je dal življenje in resnico. Pa tudi, da bi v svojih mislih in očeh ohranili bolj živo podobo Gospoda, ki je toliko slišal o njegovih čudežih, njegovi zemeljski prisotnosti, njegovem križanju in vstajenju ter drugih, ki so jih s pogumom oznanjali za apostole.

Tako se začnejo prve podobe in postanejo »središče življenja« vernikov in njihova referenčna točka do živega in nevidnega Gospodovega očesa ter pridobijo veliko milosti in svetosti.

Kasneje so bili zgrajeni »templji«, ki so jih kristjani krasili z vso veličastnostjo, da bi odražali – kolikor je le mogoče – lepoto nebes, po kateri vsi hrepenimo.

Tako se že zelo zgodaj – že v prvem stoletju – začne cerkvena umetnost kot izraz bogoslužja.

Cerkvena umetnost se ni ustavila v Bizancu ali v postbizantinski dobi. Napredovala je, tako kot vse umetnosti, čeprav zvesto poustvarjanje bizantinskih vzorcev v slikarstvu in arhitekturi ne pojenja še danes.

Kakor je veličastna tradicija, to ne pomeni, da jo je treba ponavljati. Evolucija se ne ustavi. Pomembno je, da stvarnika ne oddaljimo od Cerkve, ampak da ostanemo bistveni in citiramo bistvo vere.

Cerkveni predmeti obstajajo v templjih že od antičnih časov, ker človek na ta način posnema svojega Stvarnika in izraža svojo hvaležnost Bogu.