Zakaj prižigamo svečo in kaj simbolizira?

Beseda candela izhaja iz latinskega candela = sveča.

V pravoslavni cerkvi je sveča postavljena pred svete ikone. Kar je postavljeno pred Križanega, v sveti oltar, je vedno prižgano in zato se imenuje “neprespana” sveča. V ikonostas hiše je postavljena tudi sveča, ki se po pravoslavnem izročilu prižiga vsak dan. Navada, ki ohranja svojo globoko krščansko simboliko s Kristusovo lučjo, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki greje upanje ter tolaži in spremlja v neskončnih urah samote.

Prižig sveče simbolizira, da se daruje kot žrtev spoštovanja in časti Bogu in njegovim svetnikom. Simbolizira tudi Kristusovo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, pa tudi dobro znano Gospodovo zapoved, da naj bomo kristjani luči sveta.

Olje, torej olje. ki gori v naših svečah, se prikaže »božje olje« piše sv. Simeona Solunskega, Božje usmiljenje, ki se je pokazalo, ko se je Noetov golob vrnil v barko, da bi označil prenehanje poplave, ki je imel v kljunu oljčno vejico, ali ko je Jezus, ko je veliko molil, zalival s strdki svojega znoja. , pod vejami katerega je tisto noč pokleknil mučeništvo na Oljski gori. Seveda vsi vemo, da je neskončno boljša od svetlobnega materiala notranja, duhovna osvetlitev. Teoforov oče Gregor Nazianzen je torej zapisal: »Razsvetlimo jezik« in njegov komentator dodaja: Je bilo to doseženo? Olje simbolizira neskončno Božje usmiljenje, a tudi sveče simbolizirajo Cerkev, ki je nalezljiva božje usmiljenje in razsvetljenje. Simbolizirajo seveda tiste svetnike, katerih Luč je zasijala po Gospodovi besedi »pred ljudmi, da bi videli dobra dela in slavili Očeta v nebesih«.

Obstaja veliko razlogov, zakaj bi pravoslavni morali prižgati svečo, kot so:

• da nas spomni na potrebo po molitvi,
• osvetliti prostor in pregnati temo, kjer prevladujejo sile zla,
• da nas spomni, da je Kristus edina prava Luč in vera vanj je Luč,
• da nas spomni, da mora biti naše življenje svetlo,
• da nas spomni, da tako kot sveča za prižig zahteva našo lastno roko, tako duša potrebuje roko Boga, to je njegove milosti,
• da nas spomni, da je treba našo voljo zažgati in žrtvovati,
• za božjo ljubezen itd.

Po besedah Agiosa Nikolaosa Velimiroviča svečo prižigamo iz naslednjih razlogov:

Prvič. Ker je naša vera luč. Kristus je rekel: “Jaz sem luč sveta.” Luč sveče nas spominja na luč, s katero Kristus razsvetljuje naše duše.

Drugič. Da nas spomni, da mora biti naše življenje tako svetlo kot svetniki, torej ljudje, ki jih apostol Pavel imenuje »otroci luči«.

Tretjič. Da obvladujemo svoja mračna dela ter svoje slabe spomine in želje. In tako jih vse vrniti na pot luči svetega evangelija. Da bi zasijali “pred nami ljudmi, kakor smo videli svoja dobra dela, in slavili našega Očeta, ki je v nebesih.”

četrti. Je naša majhna žrtev, znamenje in vzorec hvaležnosti in ljubezni, ki jo dolgujemo Bogu za veliko žrtev, ki jo je dal za nas. S tem in našo molitvijo se mu zahvaljujemo za življenje, za odrešenje in za vse, kar nam daje njegova božanska in neskončna ljubezen.

peti. Bojiti se sil teme, ki nas s posebno zvitostjo napadajo pred in med molitvijo in želijo naše misli odvrniti od Boga. Demoni ljubijo temo in trepetajo pred lučjo: tako Kristusovi kot tisti, ki ljubijo Kristusa.

Šesta. Da nas motivira k samopožrtvovanju. Se pravi, tako kot olje gori stenj v sveči, tako tudi naša volja gori s plamenom ljubezni do Kristusa in se vedno podreja Božji volji.

sedmi. Naučiti se tega: tako kot sveča ne prižge brez naših rok, tako tudi notranja sveča našega srca ne prižge brez božjih rok. Prizadevanja naših kreposti so gorivo (stenj in olje), ki za prižiganje in osvetlitev potrebujeta »ogenj« Svetega Duha.

Seveda mora biti olje sveč olivno in dejansko najboljše možne kakovosti. Konec koncev je Gospod molil v oljčnem vrtu in tempelj s svečami se je spremenil v nov vrt usmiljenja (olja) in Božjega usmiljenja.Njihovo olje nas spominja na Božje usmiljenje in njihovo luč v našem življenju, ki mora biti svetla. in sveti..

Prelitje templja simbolizira božansko luč Božje navzočnosti, ki razsvetljuje srca ne le novorazsvetljenih, ampak tudi vseh kristjanov. Gospod je razodel to veliko resnico o sebi z naslednjimi besedami: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12). Svetloba ni le zaradi njegovega svetlečega nauka, ampak predvsem zaradi njegove svetleče prisotnosti. To potrjuje predvsem njegovo čudežno preobrazbo, kjer je »njegovo lice zasijalo kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor svetloba« (Mt 17,2).

V Veroizpovedi je Božji Sin predstavljen kot “luč iz luči”. V zaporedju večernic tudi hvalovnik predstavlja Gospoda kot »veselo luč«. In kristjani z zakramenti Cerkve in svojim duhovnim bojem lahko prejmejo luč milosti Svetega Duha in jo izžarevajo s svojim življenjem.

V pridigi na gori je Gospod, ko je svetoval svojim učencem, rekel: »Vi ste luč sveta…. (Mt 5,14-16). (To je: Vi ste luč sveta … da vaša luč sveti pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slavijo vašega nebeškega Očeta). Tu je jasno, da so luč Kristusovih učencev dobra dela njihovega svetega življenja. Svetniki v naslednjem življenju bodo podobni Gospodu, postali bodo »bogovi po milosti«. Gospod to jasno izraža v svojih preroških besedah: »Tedaj bodo pravični zasijali kakor sonce v kraljestvu svojega očeta« (Mt 1).