Zakaj prižigamo svečo in kaj simbolizira

Vse, kar je znotraj Cerkve, ima svojo simboliko.

Značilne so besede svetega Gregorja Palame: pomen«.

Eden od teh simbolov je sveča.

Znano je, da so zgodnji kristjani uporabljali svečo kot sredstvo za razsvetljavo na svojih shodih. Ko je v 4. stoletju M. Konstantin preneha s preganjanjem kristjanov, imamo tudi gradnjo templjev, kjer Cerkev, da bi ohranila del svojega obstoja, postavlja v čaščenje tokerja, ki mu pripisuje naslednje simbolike:

1. Ponujena sveča nas spominja na našo notranjo preobrazbo, ki jo moramo iskati.
2. Prižig sveče nas motivira, da prosimo Boga za milost Svetega Duha
3. Plamen sveče nas opominja, da moramo postati goreči pesniki svoje vere, ljubezni, miru in nestrpnosti.

Opozoriti je treba tudi, da jo najdemo v vseh zakramentih Cerkve in vsakič z drugačno simboliko.

V evharistiji simbolizira Kristusovo luč, ki sije v naših dušah po evangeliju.

Pri svetem krstu imamo prižgano svečo, ki simbolizira, da mora prišlec videti dobra dela in slaviti Boga. “Zato razsvetlim vas pred ljudmi, ko vidite dobra dela in slavite svojega Očeta v nebesih.”

V Skrivnosti poroke prižiganje belih sveč simbolizira čistost duš mladoporočencev.

V spominkih najdemo tudi svečo, ki simbolizira našo molitev v korist spečih. Naj jih Gospod počiva na svetlem mestu.

Sveča je simbol predanosti, pobožnosti do Boga in spoštovanja do njegovih svetnikov. Uporablja se ob veselih priložnostih (poroke, krsti), pa tudi pri žalostnih dogodkih (pogrebi, spomini), saj, ko gori in se topi, simbolizira duhovno veselje, pa tudi žalost in uničenje. Tako kot sveča, ko se segreje, postane mehka in upogljiva, tako naj naše srce, ko vstopimo v cerkev in se udeležimo božje liturgije, postane nežno in sočutno. Tudi sveče simbolizirajo srca kristjanov, ki se, razsvetljena s Kristusovo lučjo in zažgana z njegovim ognjem (Lk 12,49), spremenijo v Božjo slavo. Je torej vzor svetlega življenja, ki bi ga morali živeti verniki.

Po besedah svetega Simeona Solunskega simbolizira tudi:

• Čistost naše duše (saj je narejena iz čistega čebeljega voska).
• Plastičnost naše duše (saj nanjo lahko graviramo, kar hočemo).
• Božanska milost (saj izvira iz dišečih cvetov)
• Pobožanje, ki ga moramo doseči (ker se sveča meša z ognjem in mu daje življenje).
• Kristusova luč (potem ko gori in razsvetli v temi).
• Ljubezen in mir, ki bi morala biti značilna za vsakega kristjana (saj sveča prižge-potroši, ko človeka razsvetli in tolaži s svojo lučjo v temi).

Sveča je naša daritev Bogu med i. čaščenje. S prižigom sveče opravimo nekakšno spoved in molitev: izpovedujemo vero v Očeta, Sina in Svetega Duha ter k Sveti Trojici vračamo odo našega spoštovanja. Prižgemo svečo za Devico Marijo in svetnike. Priznavamo njihovo svetost in varčnost, ki jo imajo pred Bogom, in prosimo za njihova veleposlaništva.

Sveti Serafim Sarofski je v svoji celici prižgal veliko čistih sveč, malih in velikih. Na vprašanje, zakaj to počne, je rekel, da prižge te sveče, po eno za vsako osebo, ki bi jih želela še enkrat omeniti v zaporedju (in ni imel časa, ker jih je bilo preveč), kot žrtev Bogu zanje. S svečo, ki jo prižgemo, izražamo svojo vero v Troedinega Boga in prosimo za njegovo okrepitev za naš vsakdanji duhovni boj, pa tudi za krepitev naših bližnjih. Še posebej, ko smo v nevarnosti ali potrebujemo posebno pomoč. A tudi za naše speče brate prižgemo svečo, hkrati pa molimo za pokoj njihovih duš.

Po svetem Nikodemu iz Svete Gore prižgemo svečo:

• Slaviti Boga, ki je prava in edinstvena luč, ki razsvetljuje vsakega človeka.
• Da razgnamo temo in se tolažimo pred strahom pred temo.
• Da pokažemo, da imamo veselje v duši.
• V čast svetnikom in mučencem naše vere (na ta način posnemamo stare kristjane, ki so prižigali sveče v grobnicah mučencev).
• Da simboliziramo naša dobra dela po Gospodovi besedi:
  “Οὕτω λαμψάτω τό ῶῶΣ ὑμῶν ἔμπροσθεν τῶν ἀνθρώπων, ὅπως ἴδωσιν ἔμῶν τά δοξάσωσι τόν πατέρα ὑὑῶν τόν ἐν τὑὑν τόν ἐν τὅῖῶῖ ἐὐν τἔῖῖῖῖ τἐν τἔῖῖῖῖ τὐἐἐ τἔῖῖῖῖ τὐῖῖῖ τὐὐῖῖ τὐὐῶἐ
• Odpuščati grehe tistim, ki prižigajo svečo in tistim, za katere jo prižigajo (v mnogih templjih obstajajo ločeni priročniki, kjer se prižigajo sveče za žive in mrtve).

Sveče, pravi Philip Serrard, – katerih čebelji vosek, destiliran iz nektarja neštetih cvetov, so deviška duša, njihova luč je duh, ki se, hranjen z najčistejšo snovjo duše, bori za nebesa – prižgejo tako, da lahko oko prodreti v pomene, ki govorijo skozi oblike in barve. Ko se vklopijo in izklopijo, ne le odsevamo, ampak lahko vidimo ustvarjanje svetlobe ter prihod teme in greha. … Plameni sveč, ki utripajo kot duh, ki živi v nevarnosti, odganja temo …

Sveti Simeon Novi teolog piše: »Sveče, ki jih prižigaš, ti razodevajo namišljeno luč. Ker tako kot cela cerkev sije od sveč, tako mora hiša tvoje duše sijati vse mogoče … “.

Končno se moramo pri prižiganju sveče spomniti, da moramo živeti v luči, ki smo jo prejeli ob krstu (zato med krstom hranimo prižgane sveče). Ta luč je binkoštni ogenj, luč sv. Duha (obnavlja se vsakič, ko sodelujemo v božji liturgiji, ko molimo, prejmemo predvsem Kristusovo telo in kri).
Ne pozabite, da “Kristusova luč izgleda takole”.

Iz vsega tega razberemo, da prižiganje sveče ni le formalno, ampak veliko dejanje, ki mu moramo dati interes, ki si ga zasluži.