Cerkev

Cerkev

Cerkev naše župnije je središče našega življenja. Tam smo prejeli željo, ko je bila naša mati pokropljena, tam smo bili krščeni, tam smo bili maziljeni, tam smo bili posvečeni, tam smo postavili temelj svojega življenja s skrivnostjo zakona.

V svetem templju smo doživljali radosti, pa tudi žalosti, ki so spremljali naše ljubljene pokojne.

V templju je možno, da človek sreča tega Boga. Ne samo, da bi ga srečali, ampak da bi ga sprejeli s čisto preobrazbo njegovega telesa in njegove krvi.

Tako jasno je povedal: “ὁ τρώγων μου τὴν σάρκα καὶ πίνων μου τὸ αἷμα ἐν ἐμοὶ μου τὴν σάρκα καὶ πίνων μου τὸ αἷμα ἐν ἐμοὶ μέν`, ἐν ἐμοὶ μάρκα καὶ πίνων μου τὸ αἷμα ἐν ἐμοὶ μάρκα, 6.

Postane eno s Kristusom, postane Krištof.

Znotraj templja, hagiografije na stenah, svete ikone s Kristusom, Devico Marijo, Predhodnikom in svetniki nam pomagajo, da se dvignemo visoko, presežemo zemeljsko in smo v nebeškem svetu.

V času božje liturgije duhovnik in pevci melodično zapolnijo prostor templja in pomagajo kristjanom pri povzdigovanju duše, da zares začutijo božansko čaščenje, ki poteka v templju.

V templju se vsi počutimo kot bratje, kot božji otroci. Cerkev ne razlikuje med bogatimi in revnimi, izobraženimi ali neizobraženimi. V templju bomo slišali apostolsko in evangeličansko branje in nato pridigo, Božjo besedo, nebeško sporočilo.

V templju verniki prejmejo blagoslov cerkve. Nobeno posvečevalno dejanje se ne izvaja brez blagoslova. Blagoslov je dar, je nadaljevanje blagoslova, ki ga je Kristus sam dal ljudem.

Včasih je blagoslovil svoje učence, včasih množice, včasih materialne stvari in včasih ves svet. Njegov zadnji nastop pred svojimi učenci je bil nastop in gesta blagoslova: “καὶ ἐπάρας τὰς χεῖρας αὐτοῦ εὐλόγησεν αὐτούς, K’L’0ς”.

In škof ali duhovnik danes naredi isto potezo, nadaljuje isto delo v templju, ko blagoslovi cerkveno posadko, ko blagoslovi kruh, olje, vino, ko blagoslovi vodo in toliko drugih nebeških darov.

Cerkev je “Skrinja odrešenja”. Je odrešitev za posameznike, za družino, za družbo, za naš narod, našo domovino. V cerkvi človek najde odrešitev, veselje, ljubezen. V žalosti in življenjskih preizkušnjah sta potrebna moč in pogum.

Sam Kristus nam zagotavlja: »Glejte name vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas bom pomiril« (Mt 11,26).

Zelo značilno se omenjajo sveti očetje naše Cerkve in pravijo, da se posvečenje človeka doseže le skozi cerkev in znotraj cerkve. Cerkev je kraj pobožnosti človeka. Tisti, ki hočejo biti združeni s Kristusom in po Jezusu Kristusu z Bogom Očetom, vedo, da se ta združitev zgodi v Kristusovem telesu, ki je naša sveta pravoslavna cerkev. Zveze seveda ne z božanskim bistvom, ampak s pobožanstveno človeško naravo Kristusa. Toda ta zveza s Kristusom ni niti zunanja niti zgolj moralna.

Nismo Kristusovi privrženci, tako kot so ljudje lahko privrženci filozofa ali učitelja. Smo člani Kristusovega telesa, resničnega in ne moralnega, kot so zmotno zapisali nekateri teologi, ne da bi se poglobili v duh Svete Cerkve. Kristus nas, kristjane, kljub naši nevrednosti in grešnosti vzame ter nas vključi v svoje telo. On nas naredi za svoje člane. In postanemo resnični člani Kristusovega telesa, ne moralno. Kot pravi apostol Pavel: »Čle njegovega telesa, njegovega mesa in njegovih kosti« (Efežanom 30).

Seveda so, odvisno od duhovnega stanja kristjanov, včasih živi člani Kristusovega telesa, včasih pa mrtvi. Toda mrtvi ne prenehajo biti udi Kristusovega telesa. A npr. kdor je krščen, je postal ud Kristusovega telesa. Če se ne spoveduje, ne obhaja, ne živi duhovnega življenja, je mrtev ud Kristusovega telesa. Ko pa se pokesa, takoj sprejme božansko življenje. To ga prežema in postane živ ud Kristusovega telesa. Ni mu treba biti krščen. Toda nekrščeni ni član Kristusovega telesa, tudi če živi moralno človeško življenje. Mora biti krščen, da postane član Kristusovega telesa, da se vključi v Kristusa.

Zato, ker smo udi Kristusovega telesa, je Kristusovo življenje ponujeno in postane naše življenje. In tako smo poživljeni, rešeni in pobožani. Ne bi nas mogli upoštevati, če nas Kristus ne bi naredil za člane svojega svetega telesa.

Ne bi se mogli rešiti, če ne bi bilo svetih skrivnosti naše Cerkve, ki nas združujejo s Kristusom in nas po svetih očetih delajo združene in združene v Kristusu. Se pravi, biti eno telo in ena kri s Kristusom.

Kakšen velik blagoslov deliti brezčasne skrivnosti! Kristus postane naše, Kristusovo življenje postane naše, njegova kri postane naša kri. Zato sveti Janez Krizostom pravi, da Bog nima nič drugega kot tisto, kar daje k svetemu obhajilu. Prav tako človek ne more prositi Boga za kaj več kot tisto, kar prejme od Kristusa v božjem obhajilu.

Tako, krščeni, maziljeni, spovedani, delimo Gospodovo Telo in Kri in tudi postanemo bogovi po Harinu, se združimo z Bogom, nismo več tujci, ampak Njemu domači.

V Cerkvi, v kateri smo združeni z Bogom, živimo to novo resničnost, ki jo je Kristus prinesel svetu: novo pridobitev. To je življenje Cerkve, Kristusa, ki postane naše kot dar Svetega Duha.

Vse v Cerkvi vodi k pobožnosti. Božanska liturgija, zakramenti, bogoslužje, oznanjevanje evangelija, post, vse to vodi. Cerkev je edini kraj pobožnosti.

Cerkev ni družbena, kulturna ali zgodovinska institucija, ki bi jo lahko primerjali z drugimi institucijami na svetu. Ni tako kot različne institucije sveta. Ljudje imajo lahko lepe institucije, lepe organizacije, lepe institucije in druge stvari. Naša pravoslavna cerkev pa je edinstven, enkraten kraj občestva Boga s človekom, pobožanja človeka. Samo v Cerkvi lahko človek postane bog, nikjer drugje. Niti na univerzah, ne v zavodih socialnih služb, niti v čem drugem, kar je lepo in dobro za ljudi. Vse to, pa naj bo še tako dobro, ne more ponuditi tega, kar ponuja Cerkev.

Zato, ne glede na to, koliko se posvetne institucije in sistemi nadaljujejo, ne morejo nikoli nadomestiti Cerkve.

Za nas, šibke in grešne ljudi, je možno, da gremo občasno skozi krize in težave znotraj Cerkve. Škandali se lahko zgodijo tudi znotraj Cerkve. In to se dogaja, ker smo v Cerkvi na poti pobožnosti in je zelo naravno, da obstajajo človeške slabosti. Postanemo, vendar nismo bogovi. A ne glede na to, koliko se bo to zgodilo, Cerkve ne bomo nikoli zapustili, saj imamo v Cerkvi edinstveno priložnost, da se združimo z Bogom.

Ko npr. gremo v tempelj v cerkev in tam srečamo morda nekatere, ki niso pozorni na sveto zaporedje in se celo pogovarjajo med seboj, tako da tudi za trenutek odvrnemo našo pozornost od tega, pride razumna hitrost, misel, ki nam pravi: – “Kaj na koncu pridobiš, ko prideš v Cerkev?” “Ali ne sedite bolje v svojem domu, kjer boste imeli več miru in udobja za molitev?”

Toda tej hudobni misli se moramo preudarno zoperstaviti:

– »Ja, verjetno bom imel več zunanjega miru v svojem domu, ne bom pa imel Božje milosti, da bi me pobožanstvoval in posvečal. Ne bom imel Kristusa, ki je prisoten v svoji Cerkvi. Njegovega svetega telesa in njegove svete krvi, ki sta v njegovem svetem templju, ne bom imel na sveti mizi. Ne bom sodeloval pri zadnji večerji božje liturgije. Odrezan bom od svojih bratov v Kristusu, s katerimi skupaj sestavljamo Kristusovo telo.”

Ne glede na to, kaj se zgodi, Cerkve ne bomo zapustili, saj le v njih najdemo pot do pobožnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.